Potujete v Gruzijo? Če vas zanima, kaj jesti v Gruziji, boste skoraj zagotovo najprej slišali za hinkali in hačapuri. Oba sodita med klasike, brez katerih bi bilo prvo srečanje z gruzijsko kuhinjo nepopolno, vendar sta šele začetek. Gruzijska miza je polna sirov, orehov, zelenjave, svežih zelišč, vložnin, mesa, kruha iz glinene peči, krepkih regionalnih jedi, sladkih čurčhel in seveda vina.

V potovalni agenciji Ruski ekspres že vrsto let organiziramo skupinska potovanja v Gruzijo. V tem času smo jo spoznavali ne le skozi znamenitosti, ampak tudi za domačimi mizami, v vinskih kleteh, na tržnicah in ob številnih drobnih postankih na poti. Prav pri hrani vedno znova ugotavljamo, kako malo o neki kuhinji pove navaden seznam jedi. Okus je povezan s pokrajino, letnim časom, ljudmi in trenutkom, v katerem pride jed na mizo.

Nekaj drugega je pojesti kos kruha v restavraciji, nekaj drugega pa ga še vročega odnesti iz vaške pekarne. Tudi kozarec vina dobi drugačen pomen, ko stojiš med trtami v času trgatve ali ko ti ga natoči človek, ki ti je nekaj minut prej razkazal svoj vinograd in klet.

Pri Gruzijcih miza ni samo prostor, kjer se človek naje. Je prostor druženja, pogovora in sprejemanja gosta. Pogosto slišimo rek, da je gost od Boga, in ko si enkrat povabljen v Gruziji k domačinom, hitro razumeš, da to ni le lepo zveneč stavek.

Ko sedeš za gruzijsko mizo, se kosilo pogosto šele začne

Na domačiji našo popotniško druščino lahko gostitelj pričaka že pri vhodu. Nekatere ljudi, ki stopajo iz avtobusa, vidi prvič, pa se rokovanje hitro spremeni v nasmeh in objem. Sledi ogled posestva, morda kleti, vinograda ali vrta, potem pa se preselimo k mizi.

In miza je lahko že polna, še preden je pravo kosilo sploh prišlo na vrsto.

Na njej so kruh, siri, pkhali, različne zelenjavne jedi z orehi, česnom in začimbami, jajčevci z orehovim nadevom, sveža zelenjava, vložnine, mlada čebula in celi šopi koriandra, pehtrana, bazilike ali peteršilja. Zelišča niso droben okrasek na krožniku. Vzameš vejico, jo odtrgaš in poješ skupaj z drugim grižljajem.

Potem začnejo prihajati tople jedi. In ravno ko se zazdi, da na mizo res ne morejo postaviti ničesar več, se prostor praviloma še nekje najde.

Iz takšne kulture mize je zrasla supra, tradicionalna gruzijska pojedina. Pri njej ne gre samo za obilico hrane in vina. Pomembni so druženje, pogovor in zdravice, ki jih vodi tamada, človek, ki skrbi za potek zdravic in ritem večera.

Zdravice imajo svoje teme, njihov vrstni red pa se lahko razlikuje glede na priložnost in pokrajino. Govori se o miru, Bogu, starših in prednikih, družini, gostitelju, gostih, prijateljstvu, ljubezni in življenju. Tamada lahko besedo preda drugemu, ni pa običajno, da bi pri gruzijski pojedini vsak po svoje dvigoval kozarec in začel svojo zdravico.

Morda je prav tu najlepše vidna razlika med pitjem in gruzijskim nazdravljanjem. Kozarec spremlja pogovor, ni njegov namen.

Dedas puri: »mamin kruh« iz glinene peči

Eden najpreprostejših, pa tudi najbolj zapomnljivih okusov Gruzije je svež kruh iz peči tone.

Tone je globoka glinena peč. Testo z močnim gibom prilepijo neposredno na njeno razgreto notranjo steno, čez nekaj minut pa kruh s posebnima kovinskima pripomočkoma snamejo.

Podolgovati shoti puri, v Kahetiji pogosto imenovan tudi dedas puri oziroma »mamin kruh«, je na sredini tanjši, ob robovih nekoliko debelejši in rahlo ukrivljen, skoraj kot mlada luna. Tudi danes ga praviloma ne režemo na rezine, ampak trgamo z rokami.

Najboljši je še topel.

Ko skozi manjše kraje opazimo vaško pekarno, kjer je tone že razgreta, in nam čas dopušča, se radi ustavimo. Takrat ni treba veliko načrtovati. Nekdo peče kruh, mi smo tam in nekaj minut pozneje že čakamo, da pride iz peči.

Nekoč nam je gospodinja pravkar pečen dedas puri preprosto položila na časopis in ga tako podala. Ko smo se pozneje s poti javili na Facebooku in objavili fotografijo, je prišel tudi precej zgrožen komentar:

»Kruh v časopis? Ste nori?«

Če prizor pogledamo z očmi nekoga, ki je vajen rokavic, papirnatih vrečk in lepo zapakiranih izdelkov iz trgovine, je morda res nekoliko nenavaden. Toda nismo bili v nakupovalnem središču. Bili smo v majhni gruzijski pekarni, kjer je ženska kruh vzela iz tone in ga položila na papir tako, kot je bilo zanjo najbolj naravno.

Medtem je že iskala še sir, ki bi ga bilo dobro poskusiti zraven.

In potem ne potrebuješ veliko več. Si vzameš kos še toplega purija, ugrizneš v sir, ki je morda bolj slan, kot si pričakoval, in postanek ob cesti postane ena od tistih majhnih zgodb, ki se jih doma še dolgo spominjamo.

Gruzijski siri

Gruzija ima bogato tradicijo sirarstva. Med najbolj znanimi sta imeruli, mehkejši in blažji sir iz Imeretije, ter sulguni, ki je čvrstejši, elastičen, nekoliko plastovit in pogosto precej bolj slan. Sulguni je posebej pomemben v zahodni Gruziji, dobimo pa ga tudi dimljenega.

V goratih predelih so siri drugačni. Guda iz Tušetije ima izrazitejši okus in tradicionalno zori na poseben način, poznajo pa še vrsto drugih regionalnih sirov.

Vseh imen si seveda ni treba zapomniti. Veliko bolj zabavno je pokušati.

Odtrgaš kos purija, dodaš sir in hitro ugotoviš, da »gruzijski sir« ni en sam okus. Eden je mlad in mehak, drugi čvrstejši, tretji tako slan, da si takoj odtrgaš še malo kruha. Za mizo se zelo hitro pokaže, kdo bi odnesel domov sulguni in kdo bi raje kaj nežnejšega.

Majhni »bonbončki« na poti po Gruziji

Podobno se zgodi s sadjem in stojnicami ob cesti. Ko pot vodi skozi manjše kraje, pogled hitro uide skozi okno: na nekaj zabojev sadja, majhno tržnico, prodajalko s sirom ali nekoga, ki pred hišo ponuja pravkar obrane pridelke.

Če je čas in je kaj zanimivega, se radi ustavimo.

Maja nas tako znajo premamiti jagode. Ne popolnoma enake in dovolj trde, da bi brez posledic prepotovale pol Evrope, ampak bolj zrele, mehkejše in dišeče. Ko ugrizneš vanje, so sočne, sladke in dišeče, takšne, pri katerih se ti zdi, da so bile še malo prej na soncu. Nekdo vzame eno, čez minuto je odprta cela škatla in avtobus že diši po jagodah.

Drugič so to lubenice, sir ali svež kruh. Jeseni grozdje.

Takšnim drobnim presenečenjem se pri nas včasih v šali reče kar ples bonbončkov. Noben sam po sebi ni velik dogodek, skupaj pa naredijo potovanje bolj živo. Države namreč ne spoznavamo samo skozi velike znamenitosti, ampak tudi skozi tisto, kar se dogaja ob cesti, na tržnici ali za domačo mizo.

Hinkali: kako jih jemo?

Med najbolj znanimi gruzijskimi jedmi so seveda hinkali, veliki kuhani žepki iz testa z nadevom. Njihove korenine segajo v gorske pokrajine, kjer so bili predvsem nasitna mesna jed.

Klasični hinkali so polnjeni z mesom, med kuhanjem pa se v notranjosti nabere aromatična tekočina oziroma mesni sok. Zato jih praviloma jemo z rokami. Primemo jih za repek, previdno ugriznemo v testo, najprej popijemo tekočino, nato pojemo nadev in preostalo testo. Debelejši repek običajno ostane na krožniku in po kosilu se hitro vidi, kdo jih je zmogel največ.

Danes dobimo poleg mesnih tudi hinkali z gobami, krompirjem ali sirom, zato je izbire dovolj tudi za vegetarijance.

Gruzijska kuhinja pa se, tako kot vsaka živa kuhinja, tudi spreminja. Slišali smo celo za hinkali z Nutello. Takšnih za zdaj še nismo srečali in jih, priznamo, niti posebej ne iščemo.

Hačapuri: gruzijska lepinja s sirom

Hačapuri je nekakšen pečen kruh oziroma lepinja s sirnim nadevom, vendar ta preprosta razlaga hitro postane preozka, saj ima skoraj vsaka pokrajina svojo različico.

Imeretski hačapuri je okrogel in polnjen s sirom. Pri megrelijskem je sir tudi na vrhu, zato pride na mizo še bolj bogat in zapečen. Najbolj drugačen je verjetno adžarski, oblikovan kot čolniček, v katerem so stopljeni sir, jajce in košček masla. Pred jedjo vse skupaj premešamo, nato trgamo koščke zapečenega roba in jih pomakamo v vročo sredico.

Hačapuri je ena najbolj prepoznavnih gruzijskih jedi. Različic je precej več, vendar jih na poti ni treba zbirati kot znamke. Pri večini je precej pomembneje, da pride hačapuri na mizo svež, vroč in pripravljen z dobrim sirom.

Potem ostane le še vprašanje, kdo bo vzel zadnji kos.

Orehi, zelenjava in sveža zelišča

Ob omembi Kavkaza marsikdo najprej pomisli na meso, toda gruzijska kuhinja ima izjemno močan rastlinski del.

Pkhali pripravljajo iz špinače, pese, zelja, stročjega fižola ali druge zelenjave, ki ji dodajo mlete orehe, česen in začimbe. Badrijani nigvzit so rezine jajčevca z bogatim orehovim nadevom, pogosto posute z granatnim jabolkom. Lobio je fižolova jed, ki jo pogosto postrežejo v glineni posodi, zraven pa pride mchadi, koruzni kruhek.

Orehi imajo v gruzijski kuhinji precej drugačno vlogo kot pri nas. Niso predvsem sestavina za potico in druge sladice, ampak dajejo gostoto, okus in teksturo številnim slanim jedem.

Iz njih nastanejo nadevi, omake in tudi satsivi, praznična jed iz purana ali piščanca v gosti, začinjeni orehovi omaki.

Zelo pomembna so tudi zelišča in začimbe. Poleg koriandra in pehtrana srečujemo baziliko, peteršilj, koper, svansko sol, začimbno mešanico iz Svanetije, imeretinski žafran, ki je pravzaprav posušen ognjič, ter adžiko, pikantno začimbno pasto.

Koriander pri naših mizah skoraj vedno razdeli družbo. Nekateri ga v Gruziji odkrijejo na novo, ga po vrnitvi začnejo iskati na ljubljanski tržnici in ga celo posadijo na vrtu. Drugi ga zaznajo že v prvem grižljaju in ostanejo njegovi odločni nasprotniki do konca poti.

Oboje je povsem v redu. Potovanje ni degustacijski izpit, pri katerem mora biti vse všeč.

Džondžoli: čudna vejica na gruzijski mizi

Na gruzijski mizi pogosto najdemo različne fermentirano in kisano zelenjavo, med najbolj zanimivimi pa je džondžoli. Ko ga prvič zagledaš na krožniku, je bolj podoben nenavadni vloženi vejici kot jedi, ki bi jo znal poimenovati.

V resnici gre za mlade, še zaprte cvetne popke kolhidskega klokovca, rastline, značilne za Kavkaz. Pobirajo jih spomladi, še preden se cvetovi odprejo, zato je njihova sezona precej kratka. Nato jih gruzijske gospodinje vložijo in postrežejo kot kislo prilogo, pogosto s čebulo, oljem, kisom in zelišči.

Prva reakcija za mizo je navadno precej podobna:

»Kaj pa je to?«

In potem poskusiš.

Okus je kiselkast, nekoliko trpek in rastlinski, popki pa ohranijo nekaj hrustljavosti. V gruzijskem ljudskem izročilu džondžolija niso cenili le kot živilo, temveč so rastlino tradicionalno uporabljali tudi pri kašlju in prebavnih težavah.

Fermentirane zakuske imajo na gruzijski mizi pomembno mesto nasploh. Kisle kumare, paprika, zelje, česen, rdeča pesa, cvetača in druga zelenjava lepo uravnotežijo bogate sire, orehe in meso. Zato krožnik vložene zelenjave ni naključna priloga, ampak del istega ravnovesja okusov.

Elardži: jed za posebne goste

Ko pridemo v Samegrelo, se spremeni tudi miza. Okusi postanejo izrazitejši, veliko je koruze, sira, orehov in pikantnejših začimb.

Ena najbolj značilnih jedi je elardži, gosta megrelijska jed iz svetle koruzne moke oziroma kaše in velike količine sulgunija. Slovencu lahko na prvi pogled nekoliko spominja na polento, vendar podobnost hitro izgine.

Ko začne gospodinja dodajati sir, postaja masa vedno gostejša in težja. Z veliko leseno lopatico jo je treba neprestano obračati in dvigovati, sulguni pa se medtem vleče v dolgih nitih, skoraj kot stopljeni sir na pici. Dokler samo gledaš izkušeno gospodinjo, vse skupaj deluje skoraj lahkotno. Ko za lopatico primeš sam, se mnenje hitro spremeni.

Elardži je močna, nasitna jed, za pripravo potrebuje čas, veliko dobrega sira in precej dela. Prav zato je povezan tudi s prazniki in sprejemom cenjenih gostov.

Pri domačiji, kamor se vračamo, ljudje že na poti izvedo, kaj jih čaka za mizo in zakaj ima elardži v Samegrelu posebno mesto.

Nekoč se mi je gospodinja med pripravo skoraj opravičevala, ker ji je zmanjkalo njenega domačega sulgunija. Po preostanek je morala k sosedi in jo je skrbelo, ali bo tudi sosedin sir dovolj dober.

V velikem loncu ga je bilo toliko, da večina od nas verjetno ne bi nikoli ugotovila, kateri je njen in kateri sosedin. Zanjo pa je bilo pomembno, kaj postavi pred goste.

Prav v takšnih malenkostih se gruzijsko gostoljubje pokaže veliko bolje kot v velikih besedah.

Ko nato za leseno lopatico primejo še radovedne roke in poskusijo obrniti težko, vlečljivo maso, elardži ni več samo regionalna jed. Že pred prvim grižljajem vemo, koliko časa, moči in sira je bilo potrebno zanjo.

In ker je to jed, ki jo radi pripravljajo tudi za posebej cenjene goste, se pri tej domačiji res ni težko počutiti dobrodošlo.

Mtsvadi: gruzijski ražnjiči

Mtsvadi so gruzijski ražnjiči. Večje kose mesa nataknejo na dolge kovinske ražnje in jih spečejo nad žerjavico.

V Kahetiji je posebej zanimiv način priprave nad suhimi obrezanimi vejami vinske trte. Trtne veje hitro zagorijo, razvijejo močno vročino in mesu dodajo rahel dimni vonj.

Če sediš sredi vinorodne Kahetije, se ti ta povezava zdi skoraj samoumevna. Trta tam namreč svojega življenja ne konča, ko iz nje oberejo grozdje.

In prav tu se zgodba o hrani začne naravno prepletati z vinom.

Trta je več kot samo vinograd

O gruzijskem vinu pogosto slišimo podatek o približno 8.000 letih vinarske tradicije, kar potrjujejo tudi arheološke najdbe. Tradicionalna metoda pridelave vina v velikih glinenih posodah, kvevrijih, zakopanih v zemljo, je ena najbolj prepoznavnih posebnosti Gruzije.

Toda pomen vinske trte sega precej dlje od kleti.

Motiv grozdja in trte se pojavlja na pročeljih cerkva in samostanov, na kamnitih ornamentih, slikah in različnih predmetih. Z vinsko trto je povezano tudi izročilo o sveti Nini, eni najpomembnejših osebnosti zgodnjega gruzijskega krščanstva, katere križ naj bi bil spleten iz trtnih vej.

Ko enkrat začneš gledati, trto v Gruziji opaziš marsikje.

Zanimivo je tudi, kako malo od grozdja in vinske trte ostane neizkoriščenega. Iz grozdja nastane vino. Del soka konča v čurčheli in drugih dobrotah. Iz tropin, ki ostanejo po stiskanju, destilirajo čačo. Iz grozdnih pečk pridobivajo olje, ki ga uporabljajo tudi v kozmetiki, suhe obrezane trtne veje pa lahko končajo pod ražnji z mtsvadijem.

Skoraj pravi življenjski krog trte.

Kako v Gruziji pridelujejo vino?

Pri gruzijskem vinu je dobro razčistiti eno pogosto predstavo. Kvevri je velika glinena posoda za pridelavo in zorenje vina, tradicionalno zakopana v zemljo. Ni oznaka za eno samo barvo ali slog vina.

V kvevrijih lahko nastajajo tako bela kot rdeča vina.

Pri tradicionalni kahetijski metodi lahko belo grozdje dalj časa fermentira skupaj s kožicami in drugimi trdnimi deli grozdja. Takšno vino dobi izrazitejšo barvo, več taninov in precej drugačen značaj od klasičnega svežega belega vina, ki ga pozna večina evropskih pivcev.

Hkrati veliko gruzijskih vin danes pridelujejo tudi po evropskem načinu. V velikih vinskih kleteh zato poleg tradicionalnih kvevrijev srečamo sodobne cisterne, tehnologijo in različne sloge vina.

Prav zato so degustacije tako zanimive.

Pri nekaterih tradicionalnih belih vinih iz kvevrija nas presenetijo močnejši, nekoliko zemeljski, zeliščni ali suho-sadni toni in drugačna aroma, kot smo je vajeni. Nekoga takšno vino navduši prav zato, ker je drugačno, drugemu po prvem požirku preprosto ni blizu. Oboje se za mizo dogaja.

To ni vprašanje dobrega ali slabega vina. Je predvsem srečanje z okusom, ki ga morda doma še nismo poznali.

Med najbolj znanimi gruzijskimi sortami sta bela Rkatsiteli in rdeča Saperavi, vinska zgodba Gruzije pa je seveda mnogo širša in si brez težav zasluži svoj samostojen članek.

Kaj pijejo v Gruziji poleg vina?

Čeprav je vino neločljivo povezano z Gruzijo, na gruzijski mizi seveda ni edina pijača.

Najbolj značilna močna pijača je čača (chacha), tradicionalno žganje iz grozdnih tropin, torej kožic, pešk in drugih ostankov po stiskanju grozdja. Tudi zato lepo nadaljuje zgodbo o tem, kako malo se pri trti zavrže.

Domača čača zna biti zelo močna, zato majhen kozarec nikakor ni znak skopuštva. Na domačijah ima skoraj vsak, ki jo pripravlja sam, tudi svoje mnenje o tem, kako mora dobra čača dišati in kako »mehko« mora pokazati svojo moč.

Zelo pomembne so tudi mineralne vode. Najbolj znan je Borjomi, naravna mineralna voda z izrazitim okusom, ki jo srečamo praktično povsod.

Potem so tu gruzijske limonade. Poleg bolj pričakovanih sadnih okusov lahko poskusite tudi znamenito zeleno pehtranovo limonado, ki Slovenca ob prvem pogledu pogosto najprej spomni na nekaj povsem drugega kot na brezalkoholno pijačo.

Svojo tradicijo ima tudi gruzijski čaj, predvsem v zahodnem delu države.Tudi pri pijači torej velja podobno kot pri hrani: najbolj zanimivo postane, ko se človek ne ustavi pri prvem znanem imenu.

Rtveli: čas trgatve v Gruziji

Septembra Kahetija dobi drugačen ritem. Grozdje je zrelo, v vinogradih je več ljudi, okoli kleti več živžava in začne se Rtveli, tradicionalni čas trgatve.

Takrat vinske kulture ni treba iskati samo v degustacijski dvorani. Dogaja se zunaj, med trtami.

Grozdje je toplo od sonca, roke po obiranju postanejo lepljive od soka, pogovori tečejo o vremenu, letini in tem, kakšno vino lahko nastane. Pozneje se vse skupaj preseli tudi za mizo.

Septembrski Rtveli imamo radi prav zaradi tega. Ko sam stopiš med trte in vidiš grozdje, iz katerega bo čez čas nastalo vino, kozarec pred tabo ni več samo pijača iz steklenice. Za njim vidiš letni čas, zemljo, delo in ljudi.

Čurčhela: znana gruzijska slaščica

Iz grozdja pa ne nastane samo vino.

Čurčhela je ena najbolj prepoznavnih gruzijskih dobrot. Na tržnicah visi v dolgih vrstah in marsikoga zaradi podolgovate oblike ob prvem srečanju spomni na klobaso ali nenavadno svečo, čeprav z mesom seveda nima nič skupnega.

V notranjosti so na nit nanizani orehi, zunaj pa jih obdaja gosta plast zgoščenega grozdnega soka z moko. Nato čurčhele obesijo in pustijo, da se počasi sušijo.

Ko jih samo vidiš na stojnici, so zanimiv spominek. Ko enkrat opazuješ, kako nastajajo, ali svojo čurčhelo tudi sam potopiš v gosto grozdno zmes, jo naslednjič gledaš nekoliko drugače.

Postopek sam ni zapleten. Vrvica z orehi gre v gosto zmes, počasi jo dvigneš, pustiš, da odvečna masa odteče, in nato čurčhelo obesiš. Pri skupni pripravi je predvsem veliko smeha, primerjanja oblik in ugibanja, katera bo na koncu najlepša.

Dobra čurčhela tudi ni presladek bonbon. V njej moraš čutiti grozdje in orehe, tekstura pa naj bo prijetno čvrsta, ne trda kot kamen.

Pri nakupu je vredno pogledati tudi barvo. Tradicionalna čurčhela iz grozdnega soka ima naravne odtenke, od svetlejših jantarnih in rjavkastih do rdečkastih in zelo temnih, odvisno od uporabljenega grozdja. Pri zelo kričečih, nenaravno intenzivnih barvah pa je smiselno vprašati, iz česa je čurčhela pripravljena in ali so bila uporabljena barvila.

Če prodajalec ponudi pokušino, jo sprejmite. Dobra čurčhela naj bo prijetno čvrsta, ne trda kot kamen, v okusu pa morata biti prepoznavna grozdje in oreh.

Kako kulinarika postane del potovanja po Gruziji

Pri pripravi potovanj nam je pomembno, da Gruzije ne doživimo le kot niz znamenitosti in ogledov, ampak da jo začutimo z vsemi čuti. Zato poleg krajev, ki jih želimo videti, razmišljamo tudi o okusih, domačih mizah in jedeh, značilnih za posamezne pokrajine. Med ogledi mora biti čas za dobro kosilo, lokalne posebnosti in kozarec dobrega vina, saj smo vendar v Gruziji, deželi z eno najstarejših vinskih tradicij na svetu.

Tako hrana ni samo premor med dvema ogledoma, ampak del samega potovanja. Ob tem radi pustimo nekaj prostora tudi za naš ples bonbončkov: za tiste nepričakovane trenutke na poti, ki jih ni mogoče zapisati v program do minute natančno.

Včasih se čez dve leti ne spomnimo več imena neke znamenitosti, zelo dobro pa se spomnimo vročega kruha, kosa domačega sira ali jagod, ki so končno spet imele okus po jagodah.

Ne gre torej za seznam jedi, ki jih moramo odkljukati. Gruzijska kuhinja postane najzanimivejša takrat, ko se okus poveže s krajem, ljudmi in trenutkom.

Če razmišljate o potovanju v Gruzijo in bi jo radi spoznali tudi skozi njene okuse, vino, domačije in ljudi, vas vabimo, da se nam pridružite na potovanju po Gruziji in Armeniji.

Kaj torej jesti v Gruziji?

Če ste v Gruziji prvič, začnite s klasiko: poskusite hinkali in hačapuri, nato pa pkhali, jajčevce z orehi, lobio, mtsvadi in kakšno od številnih vložnin. V Samegrelu ne spreglejte elardžija in sulgunija, v Kahetiji pa kruha iz tone, vin in jedi, povezanih z vinorodno pokrajino. Čurčhelo poskusite vsaj enkrat, džondžolija pa ne odrinite samo zato, ker na prvi pogled ne veste, kaj gledate.

V Gruziji se letni časi lepo berejo tudi z mize. Spomladi pridejo sveža zelišča in mlada zelenjava, maja jagode in češnje, poleti breskve, marelice in lubenice, septembra grozdje in Rtveli, jeseni pa orehi, fige in kaki. 

Predvsem pa ne pričakujte, da vam bo všeč čisto vse.

Morda boste odkrili, da brez koriandra ne morete več živeti. Morda ga boste deset dni vztrajno odstranjevali s krožnika. Nekdo bo navdušen nad tradicionalnim vinom iz kvevrija, drug bo brez pomisleka izbral Saperavi. Nekdo si bo najbolj zapomnil hinkali, drug vroč kruh s slanim sirom, tretji pa elardži, pri katerem je nekaj minut pomagal držati težko leseno lopatico.

In ravno zato je gruzijska kuhinja tako zanimiva.

Če se vmes zgodi še kakšen majhen bonbonček na poti, toliko bolje.

Če razmišljate o potovanju v Gruzijo in bi jo radi spoznali tudi skozi njene okuse, vino, domačije in ljudi, vas vabimo, da se nam pridružite na potovanja po Gruziji in Armeniji. Med znamenitostmi si vzamemo čas tudi za mizo, saj se prav tam pogosto začnejo zgodbe, ki jih človek odnese domov.