Hačapuri je eden najbolj prepoznavnih okusov Gruzije: pečen kruh oziroma lepinja s sirom, ki ima po različnih gruzijskih pokrajinah različne oblike in načine priprave. Najbolj razširjen je okrogli imeretski hačapuri, najbolj prepoznaven pa adžarski čolniček z jajcem in maslom.

Kdor potuje po Gruziji, se hačapuriju skoraj ne more izogniti. Srečamo ga v pekarnah, majhnih lokalih, restavracijah in na domačijah. Na mizo lahko pride pri zajtrku, kosilu ali večerji, pogosto skupaj z drugimi jedmi.

Primerjava z gruzijsko pico nam pomaga, da si ga lažje predstavljamo, vendar hačapuri ni pica. Osnova je testo, njegova glavna značilnost pa je sir. Prav kombinacija testa in sira se od pokrajine do pokrajine spreminja, zato pod enim imenom najdemo celo družino različnih hačapurijev.

Najbolj razširjen je okrogli hačapuri

Najpogosteje bomo v Gruziji srečali imeretski hačapuri. Izvira iz Imeretije in je na videz zelo preprost: okroglo testo, v katerem se skriva sirni nadev. Ko ga razrežemo, se pokaže mehka sredica, zato ga je preprosto razdeliti med vse za mizo.

Dober imeretski hačapuri ima tanko, mehko testo in dovolj sira, da nobeden od obeh okusov ne prevlada. Najboljši je seveda svež, še topel in pravkar vzet iz peči.

Sorodnik imeretskega je megrelijski hačapuri. Tudi ta je okrogel in polnjen s sirom, le da je dodatna plast sira še na vrhu. Med peko se lepo zapeče, zato je megrelijska različica praviloma še bolj bogata.

Čeprav je na fotografijah največkrat videti znameniti čolniček z jajcem, sta prav takšna okrogla hačapurija tista, ki ju med potovanjem srečujemo vedno znova.

Adžarski hačapuri: čolniček, ki ga ne začnemo jesti takoj

Adžarski hačapuri je tisti, ki si ga človek najlažje zapomni. Prihaja iz Adžarije ob Črnem morju, testo pa je oblikovano kot čolniček. V sredini so stopljeni sir, maslo in jajce.

Ko ga dobimo na mizo, se ga ne lotimo z nožem in ne režemo na običajne kose.

Najprej z vilicami razžvrkljamo jajce ter ga premešamo z vročim sirom in maslom. Šele nato odtrgamo kos zapečenega roba in ga pomakamo v kremasto sredico. Nadaljujemo od zunanjega roba proti sredini.

Prvič je dobro pogledati, kako se ga lotijo domačini. Potem je stvar hitro jasna.

Dober adžarski hačapuri pa ni samoumeven. Testo mora biti lepo zapečeno, a ne trdo, sir stopljen, jajce pa dovolj mehko, da se poveže z maslom in sirom. Če je sredica preveč zapečena, izgine prav tisto, zaradi česar je ta različica tako dobra.

Tudi v Gruziji ga zato ne pripravijo povsod enako dobro. Nazadnje smo odličnega jedli v Kutaisiju, v mestni restavraciji z domačo gruzijsko kuhinjo. Takrat se še enkrat pokaže, kako velika je lahko razlika med hačapurijem, ki je samo videti lepo, in tistim, zaradi katerega bi naročili še enega.

Ali mora biti hačapuri vedno vroč?

Ne. Vroč, naravnost iz peči, je seveda najboljši, predvsem zaradi svežega testa in stopljenega sira. Okrogla hačapurija sta dobra tudi hladna, naslednji dan pa ju lahko pojemo za zajtrk.

Pri adžarskem je drugače. Zaradi jajca, masla in tekoče sirne sredice je to jed, ki jo je najbolje pojesti takoj, ko pride na mizo.

S čim jemo hačapuri?

Hačapuri je lahko samostojna jed, predvsem bogati adžarski, ki je zaradi sira, jajca in masla precej nasiten.

Okrogli hačapuri pa pogosto stoji sredi mize skupaj z drugimi gruzijskimi jedmi. Dobro se ujame s svežo paradižnikovo in kumarično solato, zelenjavo, fermentiranimi prilogami in omakami. Kos lahko jemo tudi podobno kot kruh ob drugih jedeh ali ga pomakamo v omako.

In tu se pokaže še ena praktična prednost okroglega hačapurija: ni treba, da je glavna jed. Narežemo ga na kose, postavimo na sredino mize in vsak vzame toliko, kolikor želi.

Kaj pijemo ob hačapuriju?

Ob bogatem siru in testu zelo dobro tekne hladno pivo. Zlasti pri adžarskem hačapuriju, kjer se siru pridružita še maslo in jajce, je pivo prijetna protiutež precej nasitni jedi.

Če želite poskusiti nekaj bolj značilno gruzijskega in brezalkoholnega, je zanimiva izbira pehtranova limonada. Njena izrazito zelena barva človeka prvič skoraj vedno nekoliko preseneti, okus pa je svež, sladek in zeliščen.

Seveda se ob gruzijski mizi pogosto znajde tudi vino, za zajtrk pa hačapuri brez težav spremlja čaj.

Hačapuri na poti po Gruziji

Imeretski, megrelijski in adžarski so tri različice, ki jih je vredno poznati, niso pa edine. Skoraj vsaka gruzijska pokrajina ima svojo različico, zato nima smisla poskušati vseh imen naštudirati že doma.

Veliko bolj zanimivo je, da jih poskusimo tam, kjer nastajajo.

Ko potujemo po Gruziji, si vzamemo čas tudi za dobra kosila in lokalne okuse, saj so prav ti pogosto med najbolj prijetnimi spomini s poti. Hačapuri pa je skoraj zagotovo ena od jedi, ki se bo na naši mizi pojavila več kot enkrat.

Če vas zanima, kaj vse se znajde na gruzijski mizi, kako potekajo tradicionalne pogostitve v Gruziji, kaj se pije in katere jedi velja poskusiti, smo o tem več zbrali v članku o gruzijski kuhinji in kulturi gruzijske mize.

Če bi Gruzijo radi spoznali tudi v živo, si lahko ogledate naša potovanja po Gruziji in Armeniji.