11.08.2026

 

Ruska dača: kraj, kamor so Rusi odhajali živet drugače

Dača (rusko дача).
SSKJ²: v ruskem okolju počitniška hiša.
Slovenski pravopis: ruska počitniška hiša.

Vir: Fran, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Definicija je pravilna. Samo da pove zelo malo. Ruski slovar je nekoliko širši. Rusko dačo opiše kot podeželsko hišo z manjšim zemljiščem, namenjeno predvsem poletnemu oddihu meščanov.

Obe definiciji sta pravilni. In obe povesta presenetljivo malo.

Ker če vprašate Rusa, kaj je zanj ruska dača, boste zelo verjetno dobili odgovor, ki nima veliko opraviti samo s hišo. Lahko vam bo govoril o vrtu, o vročem poletju, o krompirju, ki ga je bilo treba izkopati. O čaju na verandi, počasnem primestnem vlaku, polnem ljudi s torbami in sadikami. O babici, ki je že maja odšla na dačo in se v mesto vrnila šele jeseni. 

Ali pa o leseni hiški, ki je bila tako skromna, da bi ji danes težko rekli počitniška.

In naša pa je bila prav takšna.

Ko sem se iz Rusije preselila v Slovenijo, sem v kovčke zložila fotografije, nekaj najljubših knjig in drobne predmete, povezane z domom, ki sem ga zapuščala. Z menoj pa je odšlo tudi nekaj, česar ni bilo mogoče zaviti, zložiti ali spraviti v kovček.  
Med najdragocenejšimi so ostali spomini na poletja na naši ruski dači.

Če bi vam pokazala fotografijo naše dače iz mojega otroštva, najbrž ne bi rekli: »Kako romantično.« Bila je majhna in zelo skromna hiška. Kuhali smo na plin iz jeklenke, do tja pa se je bilo treba iz mesta precej dolgo peljati z avtobusom ali električko, ruskim primestnim vlakom, nato pa še peš skozi gozd. Že sama pot je bila zame kot otroka dovolj dolga, da je pomenila odhod v neki drug svet.

Moja prababica je tam preživljala poletja. Bila je že v pokoju, zato je lahko ostala dlje, midve z babico pa sva prihajali k njej.

Nenavadno je, kaj si človek po desetletjih zapomni. Hiška je imela predprostor, ki je bil hkrati kuhinja, in majhno spalnico. Na oknu so visele svetle zavese z drobnim cvetličnim vzorcem in čipkastim robom, na polici pa je stala rdeča pelargonija, tista skoraj obvezna roža mnogih ruskih domov.

Spomnim se lesenih stopnic pred hiško, na katerih smo zvečer sedele in se pogovarjale, predvsem pa se spomnim španskega bezga. Rasel je ob dači kakor velika cvetoča stena, bel, rožnat in vijoličast. Še danes je dovolj, da nekje zacveti španski bezeg, in za nekaj sekund sem spet tam.

Takrat seveda nisem vedela, da je dača ena tistih ruskih besed, ki jih je zelo težko dobro prevesti. »Počitniška hiša« je premalo.

Dača je lahko majhna lesena hiška brez elektrike ali velika podeželska vila. Lahko pomeni nekaj sto kvadratnih metrov zemlje s krompirjem, kumarami in malinami, lahko pa verando, na kateri se bere in pije čaj. Za nekoga je bila prostor počitka, za drugega kraj, kjer se je poleti delalo skoraj toliko kot doma. Lahko je bila vir ozimnice, prostor za dolge obiske sorodnikov, otroška poletja, prve ljubezni, čajanke in večeri, ki so se zavlekli pozno v noč.

In najbolj zanimivo je, da lahko z isto besedo govorimo o naši skromni hiški in o svetu, v katerem so poletja preživljali nekateri največji ruski pisatelji in umetniki.

Kako je mogoče, da je vse to dača?

Zgodovina ruske dače: od dodeljene zemlje do načina življenja

Del odgovora se skriva že v sami besedi. Dača je povezana z ruskim glagolom dat', dati. V ruščini je pomenila nekaj danega oziroma dodeljenega, predvsem zemljo. Skozi stoletja pa se je pomen tako spremenil, da je iz zemljiškega pojma nastal cel kulturni svet.

V 19. stoletju se je v Rusiji zgodilo nekaj, kar je rusko dačo močno spremenilo.

Prišla je železnica.

Ko so postale okolice ruske prestolnice Moskve in Sankt Peterburga lažje dostopne, ni bilo več treba imeti lastne kočije in posestva, da bi poletje preživeli zunaj mesta. Meščani so začeli najemati lesene hiše, okoli železniških postaj so rasla cela dačna naselja, poleti pa so se iz mest selile družine.
Del mestnega življenja pa se je za nekaj mesecev preselil na podeželje, poletni odhod iz mesta ni bil več samo privilegij najbogatejših.

Na dače so odhajali otroci, knjige, samovarji, posoda, obleke in vse navade mestnega življenja. Spremenila se je predvsem kulisa in z njo ritem dneva. Namesto stanovanja v bloku je bila veranda, namesto mestnega hrupa cvetoči vrt, večeri pa so se lahko končali s čajem in dolgim pogovorom na prostem.

Nastal je celo poseben ruski pojem, dačnik, človek, ki preživlja poletje na dači.

Poleti se ni iz mest preselilo samo družinsko življenje. Preselila se je tudi kultura.

Eden najlepših primerov so Penati Ilje Repina v Kuokkali, današnjem Repinu pri Sankt Peterburgu. Veliki ruski slikar je tam živel in ustvarjal, njegova hiša pa je postala eno zanimivejših kulturnih zbirališč svojega časa. Ob sredah so prihajali pisatelji, umetniki, glasbeniki in prijatelji. Med gosti so bili Maksim Gorki, Fjodor Šaljapin, Kornej Čukovski, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski in skladatelj Aleksander Glazunov.

Repin je zunaj mesta iskal prostor za življenje in delo, en dan v tednu pa se je njegova hiša spreminjala v živahen kulturni salon, kjer se je jedlo, razpravljalo, prebiralo nova dela, igralo glasbo in dolgo sedelo za mizo.

Zelo ruska zgodba: človek odide iz mesta, da bi imel več miru, potem pa njegova dača postane kraj, kamor prihaja pol kulturnega Peterburga.

Ruska literatura je dačo prav tako hitro vzela za svojo, in ni težko razumeti, zakaj. Ljudje pridejo na podeželje z velikimi načrti, da bodo končno počivali, brali, hodili v naravo in živeli počasneje. Potem pridejo gostje in sorodniki, nekdo se zaljubi, nekdo se začne dolgočasiti, na plano pridejo stare zamere in nenadoma se izkaže, da pred samim seboj ni mogoče pobegniti niti na dačo.

In tudi ruski pisatelj Anton Čehov je takšno življenje poznal zelo dobro. Pri njem in pri drugih ruskih pisateljih dača zato ni samo lepa hiša med zelenjem, ampak majhen oder, na katerem se ljudem zgodi življenje. Ljubezni, prepiri, družinske zgodbe, dolgi pogovori, čakanje, sanjarjenje in tista rahla melanholija, ki pride z zavedanjem, da poletje ne bo trajalo večno.

Dača je bila že takrat veliko več kot arhitektura. Bila je drugačen ritem življenja.

Sovjetska dača in znamenitih šest sotk

Po letu 1917 in Oktobrski revoluciji je Rusija postala drugačna država, dača pa ni izginila. Spremenili so se njeni lastniki, pravila in namen.

V Sovjetski zvezi so obstajale zelo različne dače. Nekatere so bile namenjene partijskim funkcionarjem, znanstvenikom, znanim pisateljem in drugim privilegiranim skupinam, za milijone običajnih mestnih ruskih družin pa je dača sčasoma dobila precej drugačen obraz.

Posebej po drugi svetovni vojni se je močno razširilo vrtičkarstvo. Delavci in uslužbenci so prek podjetij in drugih organizacij dobivali parcele, na katerih so lahko pridelovali sadje in zelenjavo. V ruski kolektivni spomin se je zapisalo predvsem znamenitih šest sotk, približno 600 kvadratnih metrov zemlje.

Na šestih sotkah je bilo mogoče pridelati presenetljivo veliko: krompir, kumare, paradižnik, čebulo in koper, jagode, ribez in maline, marsikje so rasle tudi jablane in drugo sadno drevje. Toda vse to je bilo treba posaditi, zalivati, puliti plevel, pobirati in potem še spraviti za zimo in rusko ozimnico. Kako dobro se tega tudi jaz spomnim!

Zato sovjetska dača pogosto ni bila počitniška hiša v današnjem pomenu. Bila je hkrati oddih in delo, vrt in shramba, poletje in priprava na zimo. Za marsikatero družino pridelek z dače ni pomenil samo veselja ob lastnih kumarah, ampak zelo konkreten dodatek domači prehrani.

Pa vendar ljudje tja niso hodili samo zaradi krompirja. 
Petek popoldne: mesto gre na dačo.

Ob poletnih koncih tedna je bilo dovolj pogledati ceste, avtobusne postaje in primestne vlake. Družine Rusov so iz mesta odhajale s torbami, hrano, otroki, sadikami in vsem mogočim, kar je bilo potrebno za nekaj dni zunaj mesta. Kdor je lahko ostal dlje, pogosto babice in dedki, je na dači preživel velik del poletja. Starši so prihajali ob koncih tedna, otroci pa so tam lahko ostajali več tednov.

Tako je bilo tudi pri nas. Petek je pomenil odhod iz mesta, nedelja zvečer vrnitev.
In zato je za toliko Rusov beseda "dača" tesno povezana z otroštvom, ne samo s hišo, ampak s celim poletnim ritmom.

Tri maline zame, četrta v posodo

Babica je na našem vrtu videla vse, kar je bilo treba zaliti, obrati in spraviti za zimo, jaz pa sem pri osmih ali devetih letih na vse skupaj gledala nekoliko drugače.

Imeli smo nekaj grmov malin, ki so vsako leto dobro obrodile. Nabiranje je bilo eno tistih opravil, ki se jim otrok nikakor ne zna iskreno razveseliti. Veje so me praskale po rokah in obrazu, se zatikale v obleko in nogavice, moje nabiranje pa je bilo povrhu še precej neučinkovito. Tri maline so končale v mojih ustih, šele četrta v posodi.

Danes bi dala marsikaj, da bi lahko še enkrat stala med tistimi grmi in se pritoževala, kako zelo se mi ne ljubi nabirati.

Babica je iz malin kuhala varenje, nekaj med marmelado in sadjem v sladkem sirupu. Kozarci so potem čakali doma na zimo. Na hodniku našega stanovanja smo imeli za pisano zaveso police z domačimi zalogami: velike trilitrske kozarce vloženih kumar in paradižnikov, kompote ter seveda malinovo varenje.

Pri nas ni bilo samo nekaj sladkega. Imelo je skoraj status domačega zdravila.

Ko sem zbolela, sem ležala pod debelo puhasto odejo, dobila vroč čaj z malinovim varenjem, potem pa se je bilo treba dobro zaviti in preznojiti, ker je veljalo, da bo prehlad tako hitreje minil. Nekdo mi je bral knjigo in meni se je zdelo, da bolezen pravzaprav niti ni tako strašna.

Morda malinov čaj ni pozdravil vsega, meni, mali deklici, pa je znal narediti svet precej prijaznejši. Tudi to je bila dača. Nekaj, kar si poleti prinesel domov in je bilo z družino še sredi zime.

Se dobro spomnim stare jablane na vrtu. Bila je že zelo stara in skoraj ni več rodila. Večkrat smo rekli, da jo bo treba posekati, potem pa se nam je vedno znova zasmilila. Nihče ni imel srca, da bi jo odstranil.

Kakšno leto nas je potem presenetila z enim, dvema ali tremi velikimi jabolki. Veliko let je minilo in veliko lepših jabolk sem pozneje kupovala, toda okusa tistih se še vedno spomnim.

Takšni so otroški spomini. Ne ostane ti cel vrt, ostane pa eno drevo, nekaj malin, škripanje vrat in dišeče rože. In včasih tudi stranišče.

Naše je stalo posebej, v majhni leseni hiški na štrbunk, ki je bila že precej razmajana. Vrata so škripala, sredi njih pa je bilo izrezljano srce. Ne vem, ali je bilo tam zato, da je skozi odprtino prihajalo nekaj svetlobe, ali je imel njegov ustvarjalec samo nepričakovan smisel za romantiko. Kot otroku se mi ni zdelo prav nič nenavadno.

To je bila pač naša dača.

Tri generacije žensk na lesenih stopnicah

Najmočneje pa so mi ostali večeri. Pred našo hiško so bile lesene stopnice in na njih smo pogosto sedele tri generacije žensk: moja prababica, babica in jaz.

Ko se je začelo temniti, je vrt dišal drugače kot podnevi. Pred stopnicami so rasle drobne modre rožice, katerih imena sem že zdavnaj pozabila, njihovega vonja pa ne. Španski bezeg je stal ob vrtu kot velika cvetoča stena, zvečer pa je dišal še močneje. Nekje v temi se je oglasila ptica, pozneje črički, nato pa se je počasi naselila tista posebna večerna tišina, ki je v mestu skoraj ni.

Ni bilo televizije, telefonov in interneta. Nihče ni vsakih nekaj minut pogledoval na zaslon in nihče ni imel občutka, da bi moral biti še nekje drugje. Me tri smo samo sedele in se pogovarjale.

Takrat nisem vedela, da gledam prizor, ki ga bom čez desetletja hotela dobiti nazaj.

Danes so tri generacije žensk na stopnicah majhne ruske dače eden najdragocenejših prizorov, ki sem jih iz svojega otroštva prinesla iz Rusije v Slovenijo.

In dovolj je, da nekje zacveti španski bezeg, da se vrata v tisti svet za trenutek spet odprejo.

Dača je imela poleg svojih vonjev tudi svoje okuse in obrede. Na vroč dan je na mizo lahko prišla dobro ohlajena okroška, hladna ruska juha iz zelenjave, krompirja, jajc ter kefirja ali tradicionalnega kvasa. Takšna jed je bila za poletno življenje skoraj narejena: del sestavin je bil pogosto kar z našega vrta, priprava ni zahtevala dolgega stanja ob štedilniku, kosilo pa je bilo hitro in osvežilno.

Preberite zgodbo in recept okroške, ruski hladni juhi in okusu ruskega poletja

In potem je bil čaj. Ruska dača si je skoraj težko predstavljati brez dolgih čajank, pri katerih se nikamor ni mudilo. Na mizi je lahko stal samovar, ob njem majhen čajnik z močnim ruskim čajem v lističih, kozarci, sladkor v kockah, obvezno pecivo, varenje ali kaj drugega sladkega.

Samovar ni bil samo lep predmet. Njegov pravi smisel je bil v tem, da so ljudje sedeli okoli njega. Čaj se ni spil na hitro. Ob njem se je govorilo, poslušalo, sedelo nekoliko dlje in pogosto pozabilo na čas.

Morda je prav v tem ena najpomembnejših stvari, ki jih razlaga v slovarju »počitniška hiša« ne more povedati. Dača ni bila samo kraj, kamor si šel. Bila je čas, ki je tekel nekoliko drugače.

Kaj je torej ruska dača?

Če bi hoteli odgovoriti samo z opisom stavbe, bi se zelo hitro zapletli.

Ruska dača je lahko Repinova hiša, polna umetnikov in pisateljev, ali majhna lesena hiška brez elektrike. Lahko pomeni šest sotk zemlje, kjer družina prideluje zelenjavo za zimo, ali vrt, na katerem otrok preživi skoraj celo poletje pri babici. Lahko so maline, stara jablana, kozarec domače marmelade, mrzla okroška za kosilo, samovar, ruski čaj in dolga večerna čajanka.

Med Repinovimi Penati in našo majhno hiško je bila skoraj nepredstavljiva razlika, pa vendar sta pripadala istemu svetu. Svetu, v katerem je človek za nekaj časa zapustil mesto in začel živeti nekoliko drugače.

Nekdo je tam pisal ali slikal, nekdo je imel polno hišo gostov, nekdo je prideloval krompir in vlagal kumare. Otroci so tekali po vrtu, odrasli so zvečer sedeli ob čaju, babice pa so že razmišljale, kaj bo treba naslednji dan pobrati.

Mi pa smo zvečer sedele na stopnicah.

Danes naše dače ni več v mojem življenju. Prababice in babice že dolgo ni, mene pa je življenje odpeljalo daleč od tistih poletij.

Toda dovolj je, da nekje zacveti španski bezeg. In se vrnem.

Za trenutek sem spet na tistih starih lesenih stopnicah ob majhni hiški.
Sedimo tesno skupaj, jaz z babičino roko v svoji. Okoli nas diši španski bezeg, iz teme se oglašajo črički in pogovarjamo se, kot da bo takšnih večerov še neskončno veliko.

Takrat se mi je vse to zdelo čisto običajno. Danes vem, kako dragoceno je bilo. In če me danes vprašate, kaj je ruska dača, bi odgovorila drugače, kot pojasnjuje slovar.

Dača je kraj, ki ga lahko zapustimo za vedno, pa on nikoli povsem ne zapusti nas.

Avtorica: Olga Kupljenik, direktorica Ruskega ekspresa