Azerbajdžan je ena tistih držav, pri katerih predstava pred potovanjem in resničnost nista nujno enaki. Marsikdo najprej pomisli na Baku, nafto in Plamene stolpe. Toda že nekaj deset kilometrov iz prestolnice se začne drugačen svet: polpuščavska pokrajina z blatnimi vulkani, ogenj, ki prihaja iz zemlje, zelene doline pod Kavkazom, stare trgovske poti, karavanseraji, rokodelske delavnice, žafran in granatno jabolko.

Prav zaradi teh razlik Azerbajdžana ni najbolje spoznavati kot seznam znamenitosti. Veliko zanimivejši postane, ko razumemo, zakaj je Baku videti tako evropsko, od kod je prišlo njegovo naftno bogastvo, zakaj ima ogenj v zgodovini tega prostora posebno mesto in kako se država spreminja, ko zapustimo Kaspijsko morje in se odpravimo proti notranjosti.

Ta vodnik je namenjen vsem, ki razmišljate o potovanju v Azerbajdžan, samostojno ali v organizirani skupini. V njem boste našli tako kraje in zgodbe, zaradi katerih je državo vredno obiskati, kot praktične odgovore o vizumu, letih iz Slovenije, denarju, jeziku, prevozih, mobilnem internetu, vremenu, hrani in nakupih.

Kje leži Azerbajdžan in ali spada v Evropo ali Azijo?

Azerbajdžan leži na Južnem Kavkazu, ob zahodni obali Kaspijskega morja. Na severu meji na Rusijo, na severozahodu na Gruzijo, na zahodu na Armenijo in na jugu na Iran. Del države je tudi avtonomna republika Nahičevan, ki je od glavnega ozemlja ločena in ima kratko mejo s Turčijo. Država meri približno 86.600 kvadratnih kilometrov in ima okoli 10,3 milijona prebivalcev.

Vprašanje, ali Azerbajdžan spada v Evropo ali Azijo, nima povsem enoznačnega odgovora. Leži na območju, kjer se stikata obe celini, skozi stoletja pa so se tu prepletali perzijski, turški, kavkaški, ruski in srednjeazijski vplivi.

Pomemben del sodobne zgodovine je tudi obdobje Sovjetske zveze. Azerbajdžan je bil od leta 1920 do leta 1991 del sovjetskega sistema, leta 1991 pa je ponovno postal neodvisen. Ta del preteklosti še danes opazimo v arhitekturi, jeziku, urbanizmu in nekaterih navadah.

V čem je Azerbajdžan drugačen od Gruzije in Armenije?

Če ste že potovali po Gruziji ali Armeniji, boste v Azerbajdžanu nekatere značilnosti Kavkaza prepoznali, vendar bo občutek precej drugačen. Okolica Bakuja je suha, odprta in vetrovna. Namesto zelenih hribov so tu polpuščavski predeli, naftna polja in pokrajina, ki se ponekod zdi skoraj gola.

Kaspijsko morje močno določa značaj prestolnice, nafta in zemeljski plin pa sta državo oblikovala gospodarsko, zgodovinsko in celo arhitekturno. Azerbajdžan je večinsko muslimanska, vendar sekularna država. To pomeni, da vera ni osnova državne ureditve in da verska pravila ne določajo običajnega načina oblačenja ali vsakdanjega javnega življenja. Baku je sodobno mesto, alkohol je dostopen, način oblačenja pa se bistveno ne razlikuje od drugih večjih mest v regiji.

Ko se iz Bakuja odpravimo proti zahodu in severozahodu, se pokrajina znova spremeni. Postaja bolj zelena, pojavijo se vinogradi, sadovnjaki, gozdovi in pobočja Velikega Kavkaza. Na enem potovanju zato spoznamo precej več različnih obrazov države, kot bi lahko sklepali samo po fotografijah Bakuja.

Kako priti iz Slovenije v Azerbajdžan?

Glavno mednarodno letališče je Mednarodno letališče Heydar Aliyev v Bakuju. Iz Ljubljane trenutno ni neposrednega leta v Baku, zato je potreben najmanj en prestop.

Med možnostmi z enim prestopom so povezave Turkish Airlines prek Istanbula, LOT prek Varšave, Lufthansa prek Frankfurta in Pegasus Airlines prek letališča Sabiha Gökçen v Istanbulu. Glede na termin in vozni red je mogoče potovati tudi prek Beograda z Air Serbia ali prek Dubaja s flydubai. Letalski vozni redi se spreminjajo, zato je treba možnosti preveriti za konkretni datum potovanja.

Pri izbiri vozovnice ni pomembna samo cena. Smiselno je primerjati skupni čas potovanja, dolžino prestopa, uro prihoda v Baku in odhoda domov, vključeno prtljago ter to, ali je celotna pot izdana na eni vozovnici. Nekatere povezave imajo zelo zgodnje jutranje prihode ali nočne odhode, kar lahko precej vpliva na prvi oziroma zadnji dan potovanja.

Ali slovenski državljani potrebujejo vizum za Azerbajdžan?

Da. Slovenski državljani za turistično potovanje v Azerbajdžan potrebujejo vizum, ki ga lahko uredijo elektronsko prek uradnega sistema ASAN Visa.

Standardni elektronski vizum je izdan v treh delovnih dneh, nujni pa v treh urah. Vizum velja 90 dni, omogoča enkratni vstop in bivanje v Azerbajdžanu do 30 dni.

Vizumska pristojbina znaša 20 ameriških dolarjev, dodatnih 9 dolarjev pa je storitvene pristojbine. Potni list mora biti veljaven najmanj tri mesece dlje od datuma izteka elektronskega vizuma.

Vizumski pogoji se lahko spremenijo, zato jih je treba pred vsakim potovanjem ponovno preveriti.

Katero valuto uporabljamo v Azerbajdžanu in kako plačevati?

Uradna valuta je azerbajdžanski manat (AZN). Za orientacijo velja, da je 1 evro približno 1,95 manata, vendar se menjalni tečaj spreminja, zato ga je pred potovanjem dobro preveriti.

V Bakuju in drugih večjih mestih so kartice široko sprejete, bankomati pa dostopni. V manjših krajih, na tržnicah in pri nekaterih obrtnikih je gotovina še vedno zelo uporabna.

Pri menjavi večjih zneskov je smiselno primerjati tečaje v bankah oziroma uradnih menjalnicah in ne menjati vsega denarja takoj na letališču.

Kolikšna je časovna razlika in kaj je še dobro vedeti pred potovanjem?

Azerbajdžan uporablja časovni pas UTC+4 in ne premika ure na poletni čas. Ko imamo v Sloveniji poletni čas, je Azerbajdžan dve uri pred nami, pozimi pa tri ure.

Električno omrežje uporablja 220 V in frekvenco 50 Hz. Slovenski potniki zato posebnega adapterja ne potrebujejo.

Za potovanje je priporočljivo zdravstveno zavarovanje z asistenco v tujini. Zdravila, ki jih redno uporabljate, je najbolje prinesti s seboj v zadostni količini. V Bakuju so lekarne dobro dostopne, zunaj večjih mest pa je smiselno imeti osnovna zdravila in druge nujne potrebščine že s seboj.

Internet, SIM in eSIM v Azerbajdžanu: katerega mobilnega operaterja izbrati?

Glavni mobilni operaterji so Azercell, Bakcell in Nar.

Če ne ostajate samo v Bakuju, je pri izbiri pomembna predvsem pokritost zunaj prestolnice. Azercell ima zelo široko omrežje po državi; operater navaja 95,6-odstotno geografsko pokritost in 98,6-odstotno pokritost prebivalstva. Tudi Bakcell in Nar imata razvejano omrežje, v gorskih in bolj odmaknjenih krajih pa se kakovost signala lahko razlikuje.

SIM-kartico je mogoče kupiti na letališču ali pozneje v poslovalnicah operaterjev. Na voljo so tudi eSIM-paketi. Ker se cene in količine vključenih podatkov spreminjajo, je ponudbo najbolje preveriti tik pred nakupom.

V hotelih, restavracijah in kavarnah v Bakuju je Wi-Fi običajen, v bolj oddaljenih delih države pa ni povsod enako zanesljiv.

Kako delujejo metro, avtobusi in taksiji v Bakuju?

Baku ima dobro razvito mrežo javnega prevoza. Metro deluje od leta 1967 in ima tri linije, 27 postaj ter 40,7 kilometra prog.

Metro obratuje vsak dan od 6.00 do 24.00, posamezna vožnja pa stane 0,60 AZN. Za obiskovalca so posebej uporabne postaje Ičeri Šeher ob starem mestu, Sahil v središču ter 28 May, pomembno prometno vozlišče ob železniški postaji.

Za plačevanje javnega prevoza se uporablja BakıKart. Z letališča do železniške postaje oziroma postaje metroja 28 May vozi Aero Express. Od 6.00 do 23.15 avtobusi vozijo vsakih 20 minut, med 23.15 in 6.00 pa vsakih 45 minut. Predvideni čas vožnje je 30 minut, lahko pa se zaradi prometa in vremena spremeni. Vožnja z večkratno BakıKart stane 1,30 AZN, približno 0,67 €.

Taksijev je veliko, na voljo pa so tudi aplikacije za naročanje voženj, med njimi Bolt, Yango/Uber in lokalni 189 Taxi. Za obiskovalca je aplikacija praktična predvsem zato, ker že pred vožnjo vidi cilj in okvirno ceno ter se izogne dogovarjanju o ceni na ulici.

Med večjimi kraji zunaj Bakuja obstajajo avtobusne in železniške povezave, za gorske vasi, naravne znamenitosti in manjša zgodovinska naselja pa je praviloma praktičnejši avtomobil oziroma organiziran prevoz.

Kje je najbolje bivati v Bakuju?

Pri hotelu v Bakuju ni pomembno samo število zvezdic. Lokacija močno vpliva na to, kako boste mesto doživeli.

Za prvi obisk so praktične lokacije okoli starega mesta, ulice Nizami, Trg vodnjakov (Fountain Square), postaje Sahil in širšega območja ob promenadi Kaspijskega morja. Od tam je velik del središča dosegljiv peš, zvečer pa se lahko brez dodatnega prevoza odpravite na sprehod, večerjo ali čaj.

Hotel na obrobju je lahko cenejši, vendar lahko pri večdnevnem bivanju precej časa izgubite za vožnje. Zunaj Bakuja je izbira hotelov manjša. Tam je pogosto pomembneje, ali hotel leži smiselno glede na nadaljevanje poti, kot pa koliko dodatnih storitev ponuja.

Kateri jezik govorijo v Azerbajdžanu in ali se lahko sporazumevamo rusko in angleško?

Uradni jezik je azerbajdžanščina. Spada v oguško skupino turkijskih jezikov in je sorodna turščini. V Azerbajdžanu se danes zapisuje z latinico.

V Bakuju sta ruščina in angleščina precej razširjeni. Zunaj prestolnice je azerbajdžanščina veliko bolj uporabna, zato se na znanje ruščine ali angleščine ni mogoče povsod enako zanesti.

Prav v manjših krajih, rokodelskih delavnicah ali pri domačinih se pokaže vrednost lokalnega vodiča. Prevod omogoči pogovor, ki ga brez skupnega jezika ne bi bilo. Za začetek pa zadostuje že ena preprosta beseda: salam.

Kdaj je najboljši čas za potovanje v Azerbajdžan?

Za krožno potovanje po Bakuju in notranjosti države sta najbolj prijetna pomlad in jesen. Ker pa je občutek toplote zelo subjektiven, so veliko uporabnejše konkretne povprečne temperature.

V Bakuju je aprila povprečna najvišja dnevna temperatura približno 17 °C, povprečna najnižja pa okoli 8 °C. Maja se najvišja dnevna temperatura dvigne na približno 23 °C, najnižja pa na okoli 14 °C.

Julija so povprečne najvišje temperature okoli 31 °C, avgusta pa približno 32 °C. Povprečne nočne temperature so v obeh mesecih okoli 22 °C. Ob vročinskih obdobjih so dnevne temperature lahko še višje, zato so daljši ogledi na prostem poleti precej bolj naporni.

Oktobra ima Baku povprečno najvišjo temperaturo okoli 21 °C in najnižjo okoli 13 °C, novembra pa približno 14 °C čez dan in 8 °C ponoči.

Šeki ima nekoliko drugačno podnebje. Aprila so povprečne najvišje temperature okoli 16 °C, najnižje okoli 7 °C, julija približno 29 °C čez dan in 18 °C ponoči, oktobra pa okoli 17 °C čez dan in 8 °C ponoči. April je tam tudi med bolj deževnimi meseci.

Baku je znan po vetru, zato je lahko občutek spomladi in jeseni hladnejši, kot kaže termometer. Za potovanje je zato najbolj praktična garderoba po plasteh.

Kaj vzeti na potovanje v Azerbajdžan in kako se obleči?

Za mestne oglede so najpomembnejši udobni čevlji. Staro mesto v Bakuju ima kamnite ulice, pri Gobustanu in nekaterih naravnih znamenitostih pa hodimo tudi po neravnem terenu. Spomladi in jeseni pride prav lahka jakna oziroma vetrovka in nekaj toplejšega za večer. Za gorske dele poti je smiselno imeti dodatno plast tudi takrat, ko je v Bakuju prijetno.

Azerbajdžan je večinsko muslimanska, vendar sekularna država. To pomeni, da vera ni osnova državne ureditve in da verska pravila ne določajo običajnega načina oblačenja ali vsakdanjega javnega življenja. Pri vstopu v verske objekte pa velja spoštljivo oblačenje.

Tako kot smo vajeni na potovanjih po Gruziji in Armeniji, je priporočljivo imeti pokrita ramena in kolena. Ženskam pride prav ruta, če jo posamezen verski objekt zahteva, moški pa ob vstopu snamejo pokrivalo. Zelo kratka krila oziroma kratke hlače nad koleni za obisk mošej niso primerna.

Koliko dni potrebujemo za prvo potovanje po Azerbajdžanu?

Če želite videti samo Baku in nekaj njegove okolice, lahko zadostujejo tri ali štiri noči. Če pa želite poleg prestolnice obiskati še Abšeronski polotok, Gobustan in notranjost države ter priti do območja Šekija, je bolj realno računati približno osem do deset dni.

Razlog ni samo število znamenitosti. Azerbajdžan je dovolj velik, da se lahko slabo sestavljeno potovanje hitro spremeni predvsem v niz dolgih voženj.

Baku je začetek zgodbe, ne njen konec. Za prvi obisk je dobro pustiti dovolj časa za prestolnico, naravne posebnosti v okolici, pot proti notranjosti, zgodovinska mesta, rokodelska in kulinarična doživetja ter tudi za tisto, česar na zemljevidu ne moremo načrtovati: sprehod po ulici, daljše kosilo, pogovor z mojstrom ali nepričakovan postanek ob lepem razgledu.

Kako si zastaviti prvo potovanje po Azerbajdžanu?

Za prvi obisk je smiselno pot zastaviti tako, da se iz Bakuja postopoma premikamo proti notranjosti države. V prestolnici spoznamo srednjeveško mesto, naftno bogastvo in sodobni Azerbajdžan, v okolici Bakuja pa ogenj, zemeljski plin in nenavadno geologijo Abšeronskega polotoka.

V Gobustanu se tej zgodbi pridružijo petroglifi in blatni vulkani, proti zahodu in severozahodu pa se začne spreminjati tudi pokrajina. Pojavijo se zgodovinska mesta, gorske vasi, obrtniki, sadovnjaki, vinogradi in gozdovi. V Šekiju stopimo v svet svilnih poti, karavanserajev in nekdanjih kanov, v manjših krajih pa srečamo obrtnike, pri katerih se znanje in način dela še vedno prenašata iz roda v rod.

Pri dobrem programu zato ni najpomembneje, koliko imen lahko napišemo v en dan. Pomembneje je, koliko časa zahteva cesta, kateri postanek je res vreden ovinka, kje je bolje ostati nekoliko dlje in kje bi dodatna znamenitost pomenila samo še eno kljukico.

Tako na koncu ne dobimo samo seznama obiskanih krajev, ampak precej celovitejšo predstavo o državi.

Kaj videti v Bakuju in zakaj ima mesto tri različne obraze?

Baku je mesto, ki se na sprehodu spreminja pred očmi. Prvi obraz je Ičeri Šeher, staro obzidano mestno jedro. Med ozkimi kamnitimi ulicami so Deviški stolp, palača Širvanšahov, mošeje, notranja dvorišča, nekdanji karavanseraji, majhne trgovine in čajnice. Staro mesto z Deviškim stolpom in palačo Širvanšahov je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine.

Ko zapustimo obzidje, se začne povsem drugačen Baku. Široke avenije in razkošne kamnite palače pričajo o koncu 19. in začetku 20. stoletja, ko je naftna mrzlica v mesto prinesla ogromno denarja. Sem so prihajali domači podjetniki, Nobelovi, Rothschildi, arhitekti, inženirji, trgovci in delavci iz različnih delov Ruskega imperija in Evrope.

Razsežnost spremembe najbolje pokaže rast mesta. Leta 1863 je imel Baku približno 14.500 prebivalcev, leta 1913 pa že skoraj 215.000. Leta 1901 je Azerbajdžan proizvedel več kot polovico vse svetovne nafte. V nekaj desetletjih se je Baku spremenil v eno najpomembnejših industrijskih središč svojega časa.

Ob Kaspijskem morju se pokaže še tretji obraz mesta. Dolga promenada, parki, široki javni prostori, sodobne stavbe in silhueta Ognjenih stolpov (Flame Towers) imajo zelo malo skupnega z ozkimi ulicami starega mesta, čeprav jih loči le kratek sprehod.

V enem dnevu lahko tako hodite po srednjeveških ulicah, stojite pred hišo nekdanjega naftnega milijonarja in nekaj minut pozneje gledate sodobno panoramo Bakuja ob Kaspijskem morju. Ko poznamo ozadje teh razlik, mesto ni več samo zbirka posameznih znamenitosti.

Zakaj sta nafta in zemeljski plin tako pomembna za Azerbajdžan?

Nafta ni samo zgodovina Bakuja. Še danes sta nafta in zemeljski plin med ključnimi temelji azerbajdžanskega gospodarstva in izvoza. Njuna vloga je vidna v infrastrukturi, industriji, sodobnem razvoju države in mednarodni trgovini.

Za obiskovalca je zanimivo predvsem to, kako energenti povezujejo navidezno povsem različne stvari: palače naftnih milijonarjev, nekdanje industrijske četrti Bakuja, naravne pojave na Abšeronskem polotoku in današnjo podobo države. Ko razumemo pomen nafte in plina, lažje razumemo tudi Baku.

Zakaj Azerbajdžan imenujejo dežela ognja?

V okolici Bakuja lahko ogenj dejansko prihaja iz zemlje. Na Abšeronskem polotoku zemeljski plin ponekod prodira skozi razpoke v kamninah do površja. Najbolj znan primer je Yanar Dag, »goreča gora«. Ime nekoliko zavaja, saj ne gre za vulkan ali veliko goro, ampak za kamnito pobočje, iz katerega uhaja plin in gori v odprtem plamenu.

Danes poznamo geološko razlago. Pred stoletji pa je moral ogenj, ki ni potreboval ne drv ne človeka, delovati precej bolj skrivnostno. Ogenj je imel pomembno simbolno vlogo tudi v zoroastrizmu, eni najstarejših religij tega širšega prostora.

Z ognjem je povezan tudi Ateshgah, tempeljski kompleks na Abšeronskem polotoku. Današnje stavbe so nastale predvsem v 17. in 18. stoletju na območju, ki je bilo že prej povezano s čaščenjem ognja. Kompleks so obiskovali tudi romarji z indijske podceline, med njimi hindujci in sikhi.

Izraz »dežela ognja« zato ni samo turistični slogan. Povezuje naravne izvire plina, starodavna verovanja, zgodovino nafte in današnjo podobo Azerbajdžana.

Kaj je Gobustan in zakaj so tam petroglifi in blatni vulkani?

Južno od Bakuja se mestna pokrajina umakne suhemu in skalnatemu svetu Gobustana. Tu se srečata dve povsem različni zgodbi.

Prva je človeška. Na skalnih površinah je ohranjenih več kot 6.000 petroglifov oziroma v skalo vklesanih podob ljudi, živali, lovskih prizorov in čolnov, ki pričajo o življenju na tem območju skozi izjemno dolgo obdobje. Unesco govori o približno 40.000 letih skalne umetnosti. Gobustan je zaradi te izjemne zbirke uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.

Druga zgodba prihaja izpod zemlje. V širši okolici Gobustana so številni blatni vulkani. Iz majhnih stožcev in kraterjev brbotajo blato, voda in plini. To niso vulkani z magmo in lavo; pojav nastaja zaradi podzemnega pritiska, ki proti površju potiska pline in sedimente. Na istem izletu tako vidimo sledove ljudi, ki so tu živeli pred tisočletji, in nenavadne geološke pojave, ki še danes oblikujejo pokrajino.

Kako se Azerbajdžan spremeni, ko zapustimo Baku?

Če ostanemo samo v Bakuju in na Abšeronskem polotoku, dobimo močan, vendar nepopoln vtis države. Ko se od prestolnice začnemo pomikati proti zahodu in severozahodu, se spremeni predvsem pokrajina. Suhi predeli počasi prehajajo v bolj zelen svet. Pojavijo se sadovnjaki, vinogradi, gozdovi in vse izrazitejša pobočja Kavkaza.

Na poti leži Šamaha (Shamakhi), eno najstarejših in zgodovinsko pomembnih mest Azerbajdžana. Nekaj naprej se cesta približa območju Ismayilia in starim gorskim naseljem.

Eno najbolj zanimivih je Lahic, kamnita vas, znana po stoletni tradiciji bakrarstva. Ko stopite na njegovo glavno ulico, obrt ni skrita za muzejsko vitrino. Iz delavnic prihaja zvok kladiv, pred mojstri pa nastajajo pladnji, vrči, sklede in drugi bakreni predmeti. Znanje oblikovanja, poliranja in graviranja bakra se prenaša iz roda v rod.

Ko se približujemo severozahodu, se pokrajina znova spremeni. Pod gorami leži Gabala, nato pa pridemo v Šeki (Sheki), kjer v ospredje stopijo stare trgovske poti, svila, karavane in nekdanji kani.

Zakaj je Šeki pomemben za zgodovino svilne poti?

Šeki je zgodovinsko mesto ob vznožju Velikega Kavkaza, katerega razvoj je bil stoletja povezan s trgovino in svilo.

Gojenje sviloprejk, prodaja kokonov in surove svile ter trgovanje z različnimi deli Azije in Evrope niso vplivali samo na bogastvo mesta, ampak tudi na njegovo arhitekturo. Hiše so dobivale velika in zračna podstrešja za sviloprejke, trgovina pa je spodbujala gradnjo karavanserajev, skladišč, trgovin, kopališč in palač.

Karavanseraj je bil hkrati prenočišče za trgovce, varen prostor za blago, hlev za živali in kraj, kjer so se sklepali posli. Karavana je lahko prispela z blagom in živalmi, prenočila ter naslednji dan nadaljevala pot.

Šeki zato ni zanimiv samo zaradi palače nekdanjih kanov. Celotno staro mesto pomaga razumeti, kako so trgovske poti delovale in kako so vplivale na razvoj mest ob njih.

Nedaleč od Šekija leži tudi Kiš z zgodovinsko cerkvijo, povezano z dediščino Kavkaške Albanije. Ime lahko hitro zavede. Kavkaška Albanija ni povezana z današnjo balkansko Albanijo, ampak je bila starodavna država vzhodnega Kavkaza.

Preplet muslimanske, krščanske, perzijske, kavkaške in trgovske preteklosti daje temu delu države veliko več globine, kot jo pokaže navaden seznam znamenitosti.

Katere tradicionalne obrti lahko vidimo v Azerbajdžanu?

Rokodelstvo v Azerbajdžanu ni samo nekaj, kar vidimo v trgovini s spominki. V Lahidžu še vedno delajo bakrarji, dolgo tradicijo ima izdelovanje svilenih rut kelagaji, Azerbajdžan pa je znan tudi po tkanju preprog.

V Šekiju je posebnost šebeke, izredno natančna tehnika sestavljanja lesenih mrež in koščkov barvnega stekla v zapletene geometrijske vzorce. Takšna okna so med najbolj prepoznavnimi detajli palače šekijskih kanov.

Povsem drugačen vtis dobimo, če končnega izdelka ne vidimo samo na polici, ampak opazujemo mojstra pri delu. Zanimivi postanejo orodje, zvok, materiali, čas, ki ga zahteva en predmet, in znanje, ki se pogosto prenaša skozi več generacij.

Zakaj je granatno jabolko tako povezano z Azerbajdžanom?

Če se na potovanjih po Armeniji vedno znova srečujemo z marelico, ima Azerbajdžan svoj zelo prepoznaven sadež: granatno jabolko.

Pojavlja se na tržnicah, v sokovih, marmeladah, omakah, vinu, sladicah, keramiki, slikah in dekorativnih motivih. Eno najbolj znanih območij pridelave je Göyçay v osrednjem delu države, kjer gojijo številne sorte granatnih jabolk.

Eden najbolj značilnih izdelkov je naršarab, gosta sladko-kisla omaka iz koncentriranega soka granatnega jabolka, ki jo uporabljajo predvsem ob mesu in ribah. Iz granatnega jabolka pripravljajo tudi sokove, kompote, marmelade in vino.

Granatno jabolko je v Azerbajdžanu pomemben del kulinarike, kmetijstva in tradicionalne simbolike. Najbolje ga je spoznati tam, kjer raste: v nasadu, ob obiranju in ob pokušini različnih sort. Dve granatni jabolki sta si na pogled lahko zelo podobni, okus pa je lahko povsem drugačen.

Kaj jesti v Azerbajdžanu in kakšna je azerbajdžanska kuhinja?

V azerbajdžanski kuhinji bomo nekatere sestavine in jedi prepoznali tudi iz drugih delov Kavkaza, vendar ima svoje značilne okuse in načine priprave. Na mizi je običajno veliko svežih zelišč in zelenjave, kruha, riža, mesa, jogurta in različnih dodatkov.

Ena najbolj prepoznavnih jedi je plov, vendar obstaja veliko različnih načinov priprave. Tu so še dolma, qutab, različne vrste kebabov, juhe in številne regionalne jedi.

Pomemben je žafran, zlasti v riževih jedeh in sladicah. Ker za majhno količino začimbe potrebujemo ogromno cvetov in veliko ročnega dela, ni presenetljivo, da pravi žafran velja za dragoceno začimbo.

Posebno mesto ima čaj. Postrežejo ga v značilnih hruškastih kozarcih armudu, pogosto z marmelado, oreščki, suhim sadjem ali sladkarijami. Čaj ni le pijača po obroku, ampak del druženja in gostoljubja.

Šeki je znan tudi po šekijski halvi, eni najbolj prepoznavnih lokalnih sladic. Posamezni deli države imajo svoje specialitete, zato je škoda potovati po Azerbajdžanu in ves čas jesti samo v hotelskih restavracijah.

Kaj prinesti iz Azerbajdžana? Spominki, ki niso samo magnetki

Najzanimivejši spominki so tisti, ki so povezani z lokalnimi obrtmi, okusi in izdelki.

Iz Lahica so značilni bakreni pladnji, vrči, sklede in manjši ročno izdelani dekorativni predmeti. Zanimivi so tudi svileni izdelki, zlasti tradicionalni kelagaji, čajni kozarci armudu in manjši tekstilni izdelki.

Med užitnimi spominki so žafran in izdelki z žafranom, med, čaj, naršarab, marmelade iz granatnega jabolka. Zanimivo darilo je lahko tudi azerbajdžansko vino.

Posebnost so tudi kozmetični izdelki z naftalanom. Naftalan je redka vrsta nafte, po kateri je poimenovano azerbajdžansko zdraviliško mesto Naftalan in ki se tam tradicionalno uporablja v zdraviliških postopkih ter kozmetičnih izdelkih.

In seveda je tu črni kaviar, pri katerem pa veljajo posebna pravila.

Koliko črnega kaviarja lahko prinesemo iz Azerbajdžana?

Za kaviar iz iker kaspijskih jesetrov veljajo pravila mednarodne konvencije CITES, saj gre za zaščitene vrste. Za osebno uporabo je brez posebnega dovoljenja dovoljeno prinesti največ 125 gramov na osebo, kaviar pa mora biti v ustrezno označeni embalaži.

Če količina presega 125 gramov in potnik nima zahtevanega dovoljenja, lahko carina zaseže celotno količino. Zato je najbolje kupovati kaviar v originalno zaprti in pravilno označeni embalaži ter pred nakupom preveriti njeno težo.

Koliko vina, medu in rib lahko prinesemo domov?

Ker se iz Azerbajdžana vračamo v Evropsko unijo iz države zunaj EU, za osebni vnos nekaterih živil in alkohola veljajo količinske omejitve. Odrasel potnik lahko brez plačila dajatev vnese do 4 litre vina in 16 litrov piva. Poleg tega lahko vnese do 1 liter žgane pijače z več kot 22 % alkohola ali do 2 litra penečega oziroma alkoholiziranega vina.

Pri ribah in ribjih izdelkih je dovoljena količina do 20 kilogramov na osebo oziroma ena riba, če je ta težja od 20 kilogramov. Pri medu in nekaterih drugih proizvodih živalskega izvora je dovoljena količina do 2 kilogramov na osebo. 
Iz Azerbajdžana v Evropsko unijo ni dovoljeno prinašati mesa, suhomesnatih in prekajenih mesnih izdelkov ter mlečnih izdelkov, vključno s sirom. Prepoved velja ne glede na to, ali so izdelki v ročni ali oddani prtljagi.

Za običajne količine spominkov te omejitve večinoma niso problem, pri večjih nakupih pa jih je dobro poznati še pred nakupom.

Potovanje v Azerbajdžan

Baku je dober začetek, vendar šele na poti proti Gobustanu, Šamahi, Lahicu in Šekiju postane jasno, kako raznolika je ta država. V nekaj dneh se zamenjajo Kaspijsko morje, polpuščavska pokrajina, blatni vulkani, stare trgovske poti, zelena pobočja Kavkaza, rokodelske delavnice in mesta, ki so stoletja živela od svile, trgovine in nafte.

Če želite spoznati Azerbajdžan, vas vabimo, da ga odkrijete z nami. Na naših potovanjih želimo pokazati državo kot celoto, z dovolj časa za kraje, zgodbe, ljudi in doživetja, zaradi katerih si potovanja ne zapomnimo samo po seznamu znamenitosti.